Lokalno dogajanje

Slovenija v televizijski kuhinji:​ od Ivačiča in žlice vegete do MasterChefa

Še preden so kuharski zvezdniki iz kuhe naredili globalni spektakel, smo imeli Slovenci Ivana Ivačiča, ki je bil prvi slovenski pa tudi jugoslovanski televizijski kuhar. Njegove oddaje so začeli predvajati ob sobotah na takrat še TV Ljubljana leta 1960, del rednega programa pa so bile vse do leta 1975. Trajale so 45 minut, na sporedu so bile pred Dnevnikom in kar nekaj časa so jih s podnapisi predvajali tudi na drugih televizijah takratnih bratskih republik. Ivačič pa ni samo kuhal in cenjenih gledalk in gledalcev podučeval, kaj pomeni gratinirati in blanširati, ampak je znal sem pa tja v brk pomežikniti tudi vsakdanji socialistični realnosti. Če se je zažgala maščoba v ponvi, je pogosto pogledal v kamero, rekel »jebemtiš« in mirno napletel, da se to lahko zgodi vsakemu, rad je omenil, da kisla smetana in malo vina ne moreta pokvariti nobene jedi, pred kamero pa si je znal celo izdelati priročni papirnati kozarec, vanj natočil nekaj vina in ga zlil vase. Celo moški, ki se takrat v večini še niso nagibali nad štedilnike, so ga z veseljem gledali, saj je včasih v hudomušnem tonu namignil, da če je na primer v domači shrambi umanjkalo kave, naj ponjo skočijo kar čez mejo, ali pa je podelil nasvet, kako pomiti mastno posodo, kadar pri hiši ni detergenta.

Če je bil Ivačič pionir televizijske kuharije, je Stevo Karapandža postal njen prvi pravi jugoslovanski zvezdnik. Verjetno ni veliko tistih, ki so med letoma 1974 in 1991 na območju nekdanje Jugoslavije gledali televizijo, pa se niso vsaj enkrat srečali z oddajo Male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov, ki jo je pripravljala zagrebška televizija, predvajali pa so jo po vsej državi. Oddaja je trajala vsega pet minut, na sporedu pa je bila tik pred večerno risanko in TV Dnevnikom, ki se je takrat začel ob pol osmih, tako da se je pred televizor posedla praktično vsa družina. Karapandža je ljudem vcepil v glavo, da se da z nekaj znanja, malo truda, veliko ljubezni do kuhanja in seveda obvezno žlico vegete pripraviti jedi, ki so bile do takrat bolj ali manj rezervirane za gostilne in boljše restavracije. Kogar pa recept ni zanimal, si je lahko vsaj požvižgaval uvodno pesem Arsena Dedića. Karapandža je prvih deset let kuhal ob igralcu Ivu Serdarju, nato pa se mu je pridružil Oliver Mlakar. Prav naveza Karapandža-Mlakar je postala eden največjih televizijskih fenomenov nekdanje države, saj so se pred njunim štedilnikom redno pojavljali znani gostje iz sveta glasbe, filma in športa. Kuhalnico so med drugimi vihteli Oliver Dragojević, Tereza Kesovija, Neda Ukraden, celo legendarni košarkar Ivo Daneu je Karapandži pomagal pripravljati idrijske žlikrofe.

Čari začimb in prihod kuharskih amaterjev

Slovenska televizijska gastronomija se seveda ni ustavila pri Ivačiču. Oddaja Televizija brez trebuha je ljubezen do kuhanja povezala z eno večnih človeških tegob – odvečnimi kilogrami. Ljudje so ob pomoči televizije in Mita Trefalta ter Andreje Kocijančič konec sedemdesetih let hujšali predvsem zaradi zdravja, pri projektu pa so sodelovali klinični center in znana kuharska imena. Posebno poglavje predstavlja še oddaja Okus po cvetju, ki je bila povezana z Jeleno de Belder Kovačič in njeno istoimensko knjigo, v kateri se je konec devetdesetih let lepota rastlin srečala z njihovo uporabnostjo v kuhinji. Precej dolgo televizijsko obdobje je imel kuharski mojster Janez Vinšek z oddajama Lonček kuhaj na TV Slovenija (1990) in Kuhajmo skupaj na Pop TV (1998), proti koncu devetdesetih let sta Slovence pred televizorje posedla še Gregor Baković in Bojan Emeršič v oddaji Čari začimb. Dramska igralca sta se prelevila v kuharska mojstra in začela pripravljati tudi nekoliko bolj eksotične dobrote. Njuni duhoviti dialogi, ravno pravšnja stopnja kuharskega amaterizma in Olga Markovič so ustvarili oddajo, ki je mnogim ostala v spominu še dolgo po tem, ko je izginila s programa.

Čari začimb so bili hkrati nekakšen znanilec novega obdobja, ko za televizijsko kuhanje ni bilo več nujno, da je človek, ki kuha pred kamerami, profesionalec, tako da so studii nacionalne televizije in kopice komercialk, kar nenadoma postali polni bolj ali manj uspešnih podajalcev znanja kuharskih veščin, kot so bili na primer galerist in dober poznavalec sveta umetnin Leon Pogelšek, pa televizijka Anja Tomažin, igralki Inti Šraj in Zvezdana Mlakar, igralec Gojmir Lešnjak - Gojc, knjižna založnika Valentina Smej in Luka Novak, plesalec in fotograf Primož Dolničar, blogerki Ana Žontar Kristanc in Tereza Poljanič, novinar Sašo Veronik ter še kup bolj ali manj znanih amaterskih ter polprofesionalnih in profesionalnih mojstrov vihtenja ponev in kuhalnic. Ena izmed oddaj, ki je nekako izstopala iz povprečja, je bila na primer Desetka na Pop TV, v kateri sta Boštjan Napotnik - Napo, danes naslednik famoznega recenzenta obedovalnic ata Ilovarja iz revije Mladina, in Urban Demšar dokazovala, kaj vse je mogoče v kuhinji sčarati za deset evrov, poleg varčnega kuhanja pa jima je s sekljanjem, praženjem in brskanjem po loncih uspelo doseči to, da se je s kuhanjem poistovetil tudi tisti del moškega občinstva, ki je nekoč Ivačiča gledal predvsem zato, ker je med oddajo pil vino.

Že globoko v novem stoletju je tako kot povsod po svetu tudi v Slovenijo kapnila naslednja evolucijska stopnja televizijske kuharije, ko ni bilo več dovolj samo to, da nekdo pred kamero pripravi dobro omako, ampak je bilo treba imeti še štoparico, sodnike, izločanje, solze, prepire, katastrofe na krožniku in zmagovalce.

Eno izmed različic bolj novodobne televizijske kuharije je ponudila serija Kuhinja na kolesih, nekakšen križanec med kuharsko in potopisno oddajo. Prvi je za volan kuharskega tovornjaka leta 2021 sedel nekdanji smučarski as in znameniti brkač Filip Flisar, sledili pa so mu bistveno manj televizični sestri Irena Yebuah Tiran in Leticia Slapnik Yebuah, Tara Zupančič in Matevž Šalehar - Hamo. Oddaji Riba, raca, rak in Večerja za pet pa sta na Planet TV kuharsko televizijo spremenili predvsem v družabno zabavo. V obeh oddajah so se za štedilnikom znašli bolj ali manj spretni ljubiteljski kuharji, pri čemer ni bilo pomembno zgolj to, kaj pristane na krožniku, ampak tudi, kdo kuha, kako pogosti druščino in predvsem, kaj si o njegovih kuharskih mojstrovinah mislijo preostali jedci.

Resničnostna kuha

Že globoko v novem stoletju je tako kot povsod po svetu tudi v Slovenijo kapnila naslednja evolucijska stopnja televizijske kuharije, ko ni bilo več dovolj samo, da nekdo pred kamero pripravi dobro omako, ampak je bilo treba imeti še štoparico, sodnike, izločanje, solze, prepire, katastrofe na krožniku in zmagovalce. MasterChef, Hell's Kitchen, Chopped, Iron Chef in podobni formati so kuhinjo spremenili v televizijsko areno, kuharje pa v tekmovalce in zvezdnike. Gordon Ramsay, Joe Bastianich in drugi sodniki so postali globalne televizijske ikone, njihovo vpitje, kritiziranje in metanje jedi v smeti pa je postalo skoraj bolj pomemben del predstave kot sama priprava jedi. Še preden je Slovenijo dokončno zajela masterchefovska vročica, je Pop TV leta 2012 predstavil domači kuharski resničnostni format Gostilna išče šefa. Njegov osrednji obraz je postal Bine Volčič, diplomant pariške kuharske šole Le Cordon Bleu, njegova gostilna pa je združila kuhanje, tekmovanje, življenje pred kamerami in resničnostno dramaturgijo ter iz kuhinje naredila prizorišče, na katerem ni bilo več pomembno samo, kaj je v loncu, ampak tudi kdo bo zdržal pritisk, kdo se bo sprl, kdo napredoval in kdo odšel domov.

Drugi poskus resničnostne oddaje je bila sicer licenčna verzija irske oddaje Secret chef, Skriti šef, ki so jo predvajali na Pop TV leta 2014, v njej pa so se v kuharske mojstre bolj ali manj uspešno maskirali tabloidni Slovenci pod taktirko voditelja Marka Pavčnika, lastnika restavracije Pavus, ki domuje na Gradu Tabor nad Laškim, kjer se je oddaja tudi snemala. Svojo različico MasterChefa, s katero se je televizijsko kuhanje dokončno preselilo iz kategorije kuharskega izobraževanja v najbolj gledani zabavni program, pa je Slovenija dobila leta 2015. Luka Jezeršek, Alma Rekić in Karim Merdjadi so sestavljali prvo slovensko sodniško trojico, ki pa je bila v primerjavi z Ramsayjevimi ali Bastianichevimi televizijskimi eksekucijami bolj na ravni vzgojiteljev iz vrtca.

Ivan Ivačič je bil prvi slovenski pa tudi jugoslovanski televizijski kuhar. Njegove oddaje so začeli predvajati ob sobotah na takrat še TV Ljubljana leta 1960, del rednega programa pa so bile vse do leta 1975. 

Foto: arhiv Petra Ivačiča
vir: https://www.dnevnik.si/nedeljski