Strokovni simpozij ob 35. obletnici samostojne Slovenije
Udeležence je uvodoma nagovoril predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič, ki je poudaril pomen razumevanja osamosvojitvenih procesov kot temeljnega dela slovenske državnosti in demokratičnega razvoja. Ob tem je poudaril tudi vlogo Državnega sveta Republike Slovenije kot institucije, ki spodbuja dialog in vključevanje različnih družbenih interesov v demokratične procese. »Osamosvojitev Slovenije ni bila le politična odločitev, temveč izraz globoko ukoreninjene narodne zavesti. Temeljila je na značaju Slovencev – vztrajnem, miroljubnem, a hkrati odločnem,« je dejal in dodal, da demokracija ni samoumevna, temveč zahteva stalno nego, dialog in pripravljenost na poslušanje različnih družbenih pogledov. »Prav zato bo prostor Državnega sveta tudi v prihodnje široko odprt najrazličnejšim pobudam in tribunam civilne družbe, ki bogatijo demokratični dialog ter pogosto opozarjajo na vprašanja, ki jih institucionalna politika prevečkrat spregleda.«
Predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislav Lipič je v svojem nagovoru poudaril, da kot varuhi zgodovine nosimo odgovornost za ohranjanje spomina na prehojeno pot, kot graditelji prihodnosti pa moramo ustvarjati pogoje, v katerih bo Slovenija ostala država priložnosti, pravičnosti in dostojanstva. Spomnil je, da je bila teritorialna obramba najštevilčnejša oborožena struktura z obsežno rezervno sestavo ter da je bilo v obdobju največjih napetosti med osamosvojitvenim procesom vpoklicanih približno 35.000 pripadnikov teritorialne obrambe. »Naj nas izkušnje preteklosti ne delijo, temveč povezujejo, in naj bodo temelj, na katerem bomo gradili prihodnost,« je sklenil Lipič.
Direktorica Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije mag. Nataša Robežnik je v nagovoru poudarila, da osamosvojitev za prebivalce Slovenije predstavlja eno ključnih prelomnic, ob njeni 35. obletnici pa je pomembno ne le ohranjanje spomina, temveč tudi razmislek o tem, kako to obdobje razumemo in ga predstavljamo prihodnjim generacijam. Pri tem je izpostavila posebno odgovornost muzejev: »Naša naloga ni le zbiranje in hranjenje predmetov, temveč tudi njihovo raziskovanje, interpretiranje in strokovno umeščanje v širši zgodovinski prostor. Muzeji ob tem pomembne in pogosto kompleksne vsebine približujemo javnosti ter ustvarjamo prostor za razmislek in dialog o preteklosti.« Muzej se v okviru posebnega oddelka za obdobje samostojne Slovenije ter skozi razstave, publikacije in raziskovalne projekte aktivno posveča ohranjanju zgodovinskega spomina na proces slovenske osamosvojitve in razvoj samostojne države.
Simpozij je bil razdeljen na tri vsebinske sklope.
V prvem sklopu so govorci osvetlili različne vidike političnega dogajanja ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let.
Nataša Strlič je slikovito predstavila dogajanje v 80. letih. Oblikovala se je raznolika in vse bolj kritična opozicija. Zahtevala je politični pluralizem, svobodo tiska in govora ter večjo suverenosti republik. Proces proti četverici zaradi sojenja civilistom pred vojaškim sodiščem (afera JBTZ) in ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic sta leta 1988 povezala opozicijo in sprožila odločen odziv civilne družbe. V Sloveniji je leta 1989 nastala večina opozicijskih političnih zvez, ki so skupaj z nekdanjimi družbeno političnimi organizacijami, aprila 1990 nastopile na demokratičnih volitvah. Po zmagi je DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije) sledil svojemu glavnemu cilju – samostojni državi Sloveniji.
Kaja Mujdrica je predstavila, kako je bila Jugoslavija v svojem zadnjem desetletju obstoja razumljena v mednarodnem prostoru. Posebna pozornost je bila namenjena analizam francoskih diplomatov, predvsem njihovim interpretacijam jugoslovanske krize ter scenarijem prihodnjega razvoja države, ki so jih oblikovali. Predstavila je tudi francoska stališča o prihodnosti Jugoslavije do začetka devetdesetih let 20. stoletja. Pariz je razpad Jugoslavije dojemal kot neželen in destabilizacijski.
Dr. Janez Osojnik je predstavil dogajanje v zadnji četrtini leta 1990 v Republiki Sloveniji v smislu nastanka dveh plebiscitnih pobud in realizaciji ene izmed teh. Pozornost je bila namenjena političnim odločitvam v predplebiscitnem času, naklonjenosti slovenske javnosti do morebitnih sprememb in samemu dnevu glasovanja, plebiscit pa je bil umeščen v sočasno dogajanje v Jugoslaviji (ostale države so bile zasedene s sprejemanjem ustave oziroma republiškimi volitvami). Spregovoril je o realizaciji plebiscitne odločitve v letu 1991 ter o nastanku in sprejemu slovenske ustave.
Drugi sklop je bil posvečen obrambi samostojne Slovenije v času vojne, pri čemer so govorci osvetlili organizacijske, strateške in varnostne vidike obrambnega delovanja.
Dr. Blaž Torkar je pojasnil, da je manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ) nastala kot odgovor na odvzem orožja Teritorialni obrambi maja leta 1990 in predstavlja začetek organiziranih slovenskih obrambnih priprav. V prispevku je primerjal MSNZ s sodobnim konceptom delovanja odpora (ROC), in sicer na podlagi jasno opredeljene organizacijske strukture, družbene vključenosti, pravnega okvirja in psiholoških priprav. MSNZ je delovala kot samoinciativna organizacija, oblikovana »od vrha navzdol« in je temeljila na zaupanju. Iz jedra posameznikov se razširila v organizacijo okoli 21.000 pripadnikov TO in 10.000 miličnikov. MSNZ je predstavljala oboroženo silo Slovencev pred osamosvojitveno vojno, ki je pomembno prispevala k zaščiti slovenske države.
Dr. Branimir Furlan je orisal vojaško strategijo obrambe Slovenije, s poudarkom na ključnih strateških odločitvah in organizaciji obrambnih sil. Slovenija je v letu 1991 uspešno uresničila strategijo in vzpostavila okoliščine, v katerih je bil zaščiten proces osamosvojitve, da ne bi prišlo do prekinitve, in nato obramba Slovenije pred JLA. Strateški koncept je imel značilnosti totalne obrambe in je udejanjal strategijo onemogočanja. Uresničevanje strateškega koncepta je omogočilo vzpostavitev stanja, v katerih je sovražnik doumel, da ne bo dosegel svojih ciljev, kar ga je odvrnilo od nadaljevanja agresije in prepričalo o sprejetju odločitve o umiku iz Slovenije.
Dr. Tomaž Čas pa je predstavil vlogo milice v vojni in njeno vsakdanje policijsko delovanje. Predstavil je aktivnosti, ki so s strani slovenske milice potekale pred, med in po vojni za samostojno Slovenijo. Ob tem je izpostavil, da je morala milica v času vojne opravljati vse svoje redne naloge, kot so varovanje ljudi in premoženja, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj ter druge naloge. Milica (kriminalistična služba) pa je morala po uradni dolžnosti opravljati oglede krajev bojnih spopadov, kjer je prišlo do smrti ali povzročenih telesnih poškodb na obeh straneh udeležencev vojne in civilnih žrtev. Poudaril je pomen akcije Sever in opisal manj znano, a zelo pomembno akcijo Skalo.
Tretji sklop je bil namenjen muzeološkemu delu in raziskovanju obdobja osamosvajanja, s posebnim poudarkom na snemanju pričevanj za zbirko ustnih virov v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije.
Projekt so predstavili Dejan Juhart, Manca Murakezi in Katarina Sosič z Oddelka za obdobje samostojne Slovenije pri MNSZS. Predstavili so muzejske zbirke, v katerih muzej hrani predmete in fotografije, povezane z obdobjem osamosvajanja Slovenije, pregled dosedanjih razstav ter pedagoško dejavnost muzeja, namenjeno ozaveščanju o tem pomembnem zgodovinskem obdobju. Poseben poudarek je bil namenjen projektom snemanja ustnih virov, predstavljeni pa so bili tudi metodologija snemanja pričevanj veteranov ter prvi rezultati projekta. Ob tem so pojasnili še načine hranjenja, dokumentiranja in dostopa do ustnih virov, ki jih muzej sistematično vključuje v svojo zbirko.
Simpozij je prispeval k poglobljenemu razumevanju osamosvojitvenih procesov ter njihovega pomena za sodobno slovensko državo in njeno demokratično ureditev ter odprl prostor za nadaljnje strokovne razprave o tem zgodovinskem obdobju.
Simpozij sta vodila kustos MNSZS Dejan Juhart in generalni sekretar Zveze veteranov vojne za Slovenijo Mitja Jankovič.
VIR: Državni svet