91-milijonski projekt, ki razdvaja Maribor
Projekt izgradnje objekta za energijsko izrabo odpadkov oziroma sežigalnice v Mariboru se nadaljuje, čeprav mestni svet ni podprl predloga za posvetovalni referendum. Ocenjen je na približno 91 milijonov evrov brez DDV.
S sežigalnico do zmanjšanja odvisnosti od zemeljskega plina
V projektnem podjetju EIOM, ki sta ga ustanovili Energetika Maribor in Snaga, poudarjajo: »Gre za projekt, s katerim bi tisti del odpadkov, ki jih danes odvažamo v tujino, spremenili v dragoceno energijo.« Po načrtih bi del odpadkov uporabili za proizvodnjo toplote za daljinsko ogrevanje in električne energije, s čimer bi po ocenah investitorjev povečali energetsko samozadostnost sistema daljinskega ogrevanja na približno 60 odstotkov ter zmanjšali odvisnost od zemeljskega plina. Objekt bi stal ob sortirnici Snage na južnem robu mesta, odločitev o državni koncesiji pa pričakujejo do konca leta.
Podobni objekti za energijsko izrabo odpadkov delujejo v številnih evropskih mestih, med drugim tudi na Dunaju, kjer sežigalnica Spittelau Waste Incineration Plant oskrbuje del mesta z daljinskim ogrevanjem in električno energijo.
V kateri fazi je projekt?
Projekt je še v začetni fazi načrtovanja. Dokončna tehnologija, način financiranja, vplivi na okolje in končna kapaciteta objekta bodo znani po morebitni podelitvi koncesije in izvedbi okoljskih presoj. Za zdaj omenjajo kapaciteto 50.000 ton odpadkov letno.
Mestna občina je želela junija izvesti posvetovalni referendum, vendar je večina mestnih svetnikov ocenila, da je za takšno odločanje še prezgodaj, saj javnosti niso bile predstavljene vse podrobnosti projekta.
Kritiki opozarjajo na emisije, dodatni tovorni promet, problem pepela in žlindre ter vpliv zimskih temperaturnih inverzij na kakovost zraka v Mariboru. »Sežigalnice so dragi in dolgoročni projekti, ki družbo lahko zaklenejo v nadaljnje ustvarjanje velikih količin odpadkov,« za STA opozarjajo v okoljski organizaciji Ekologi brez meja. Zagovorniki pa med glavnimi koristmi projekta omenjajo večjo energetsko samozadostnost mesta, manjšo odvisnost od zemeljskega plina, nižje stroške ravnanja z odpadki ter možnost zmanjšanja individualnih kurišč, kar bi lahko prispevalo tudi k boljši kakovosti zraka v Mariboru.
VIR: https://www.nas-stik.si/